Z refleksoterapijo v pravi Jaz.

• ​Sproščanje

• Boljše počutje

• Harmoniziranje

• Radovednost

Če stopala samo dobro pregnetemo, je učinek blagodejen, ker smo delovali na dele telesa, ki so zelo oživčeni, a pogosto slabo prekrvavljeni; zaščiteni v obuvalih, ki so često neusklajena z obliko stopal; preveč obremenjeni zaradi stoječega dela …

Refleksoterapevti pri svojem delu upoštevamo še, da je celo telo preslikano na stopalo. Fizično, čustveno in mentalno; fizično in energetsko. Obdelujemo refleksne cone, ki so posredno povezane z originali v telesu. Začutimo napetosti, zatrdline, otekline, udrtine …, ki so posledica prej navedenega; te predele ciljano obdelamo z namenom ponovne vzpostavitve njihove pretočnosti.

Refleksoterapija je bila pred časom izbrisana iz seznama zdravilskih metod in uvrščena med dejavnosti osebne nege. Zato ne smemo več navajati, pri katerih konkretnih zdravstvenih težavah je učinkovita, ampak smemo razglašati le, da refleksoterapija sprošča, harmonizira, izboljšuje počutje ... Toda njena uporabna vrednost je kljub okrnjenim razlagam ostala nespremenjena.

Za prvi obisk nas lahko vzpodbudijo priporočila, radovednost, slabše počutje,  ... Na osnovi osebne izkušnje pa se odločimo za nadaljevanje.

Naša telesa so vrhunsko dovršen sistem, dokler se ne zgodijo neravnovesja. Dlje časa trajajo, bolj zameštrana je notranjost…vzroki so lahko drugje, kot se kažejo.  Vztrajnost in potrpežljivost se obrestujeta. Samo dopustiti je treba.

Naše delo ne nadomešča medicinske diagnostike niti vedeževalskega dela, četudi nam stopala marsikaj povedo.

• ​Bolečina je opozorilo.

• Občutenje bolečine je individualno. Zaznamo jo šele, ko se v možganih ustvari krogotok nevronov, imenovan nevrotag.

• Sodelovanje nevrotagov pri nespremenjeni jakosti in količini dražljajev poveča bolečino.

• Tekmovanje nevrotagov pri nespremenjeni jakosti in količini dražljajev zmanjša bolečino.

Nociceptorji so tisti del živčnih končičev nevronov Aδ in C, ki zaznavajo za nas nevarno okolje. Zunaj in znotraj. Bodisi mehanske, toplotne, kemične … spremembe. Ko so: pritiski, udarci, poškodbe, raznovrstne preobremenitve, vnetja, toksini, pomanjkanje kisika … dovolj močni, se nociceptorji vzdražijo. Sporočilo o nevarnosti prenesejo do možganov. Ko dražljaji v možganih vzdražijo možganske center, ki so aktivirani za isto nalogo ali namen, ustvarijo krogotok, imenovan nevrotag. Bolečinski nevrotag. V tem trenutku zaznamo oz. občutimo bolečino. Možgani izdajo komando, s katero nas želijo zaščititi.

Procesi so samodejni. Tudi spreminjanje jakosti dražljaja (povečanje ali zmanjšanje) od izvora do končnega cilja, ki je posledica delovanja hormonov in nevrotransmiterjev v krvi.

S pridom pa lahko izkoristimo lastnost nevrotagov, da med sabo tekmujejo ali sodelujejo. Če se bolečinski nevrotag poveže s sodelovalnim krogotokom (npr. stres, strah, tesnoba….), se bo bolečina povečala, čeprav se jakost dražljajev v možganih ne bo spremenila, in možgani nas bodo poskušali še bolj zaščititi.  Če se bolečinski nevrotag poveže s tekmovalnim nevrotagom (npr. nagrajevanje), pa se bolečina zmanjša in z njo tudi potreba po zaščiti. (Jakost dražljajev je ostala nespremenjena.)

Zaščitniška funkcija naših možganov je vrhunska, dokler ne postane preveč zaščitniška. Kar se pogosto zgodi v primeru kroničnih bolečin. Takrat se je dobro spomniti in v svoje življenje vključiti dejavnosti, ki aktivirajo naše nevrotage nagrajevanja. Počasi, potrpežljivo in dosledno.

• ​Stres

• Vegetativno živčevje

• Napetost v mišicah

Avtomatski stresni odziv, ki pripravi telo na boj, beg ali zamrznitev, vključuje tudi mišice vratu in ramenskega obroča, trebušno prepono, iliopsoas, … Živčni impulzi omogočajo njihovo krčenje in krajšanje, ko 'nevarnost' mine, tudi vračanje v stanje mirovanja. Dolgoročni stres povozi nemoteno prehajanje mišične napetosti iz več na manj ali obratno. Napetost se veča, mišice se še bolj krčijo … in zakrčijo. Skrajša se veriga mišic, ki opravlja določene gibe, premiki so oteženi. Samodejno se sproži vnetje, da bi se prizadete mišice, ki so podhranjene in slabo oskrbljene s kisikom, zacelile. Čutenje bolečine je še en poskus telesa, da bi se ustavili in poskrbeli za regeneracijo. 

Vztrajnost je lepa čednost, so nas učili. Bolečini prilagodimo držo telesa, bolj obremenjujemo neboleče dele. Prvotna funkcija vnetja se spremeni v manj konstruktivno. Ujetost v stresnem odzivu se poglobi.

Z refleksoterapijo preko refleksnih con sprožimo sproščanje napetosti v mišicah, z nevrološko refleksoterapijo pa delujemo na invervacijo mišic, oživčenih s somatskim živčevjem. Podpremo lahko tudi vegetativno živčevje, ki regulira vse tiste mišice, ki jih zavestno ne moremo upravljati. O tem pa kdaj drugič.

Naša fizična telesa upravljata in nadzirata živčni in hormonski sistem, ki sta pri dolgoročnem škodljivem stresu najbolj obremenjena. Imata pa veliko 'pomanjkljivost' – ne vidimo ju, njunih neravnovesij prav tako ne.

 Nejeverni Tomaži verjamemo samo temu, kar vidimo. Zlome, zvine, odprte rane … oskrbimo takoj, ko nastanejo.

Kako dolgo prenašamo zaskrbljenost, vznemirjenost, občutek nemoči ali nesposobnosti, odsotnost, tesnobo, nepotrpežljivost, vzkipljivost, razdraženost, jezo … preden smo pripravljeni ukrepati?

Ko tovrstna znamenja trajajo tako dolgo, da je načeta kvaliteta življenja, je skrajni čas za spremembo.

Prvi korak na poti je naša odločitev zanjo. Sledi delovanje. Samodisciplina.

 Ne odlašajmo. Počutje je naša odgovornost!

Po veliko prehojenih kilometrih so pohodni čevlji uhojeni. Izbrane so najmanj problematične nogavice. Fizična pripravljenost zadovoljiva.

Pa vendar se zgodi, da še tako skrbno izbrana in preverjena oprema stopalom naenkrat ne ustreza več. Nekaj ur trajajoči in ponavljajoči se gibi posamezne cone dobesedno razdražijo. Ker so stopala zelo dobro oživčena, samo na enem stopalu je preko 70.000 živčnih končičev. In v tej množici je vsaj nekaj takih, ki so blizu tršim delom;  nakopičenemu keratinu, manj prožnim ligamentom ali kostnim izrastkom. Tovrstna srečanja dražijo in vzdražijo, preveč vzdražijo… celo tako, da se zamegli pogled ;)

Ko krajši postanki niso mogoči, zložimo ali odložimo palice, da sprostimo roke. Masirati si začnemo dlani, in sicer točno na zrcalnih delih, kjer čutimo bolečine v stopalih. Najpogosteje so to blazinice pod prsti, sklepi med stopalnicami in prstnicami. Močno pritiskamo, da bolečine v dlaneh popustijo. Ugotovili bomo lahko, da so 'čudežno' utihnila tudi stopala. Po potrebi ponavljamo. Enako velja poskusiti tudi za kolena in kolke…

Varne korake vam želim.